Umetnost izbire pravih tal
Talna obloga je več kot le estetski element – je temelj udobja, trajnosti in kakovostnega bivanja. Njena izbira vpliva na vsak korak našega vsakdana, zato je ključno poznati lastnosti, razlike in pasti, preden se odločimo, kaj bomo položili pod svoja stopala.
Posebnost talnih oblog v primerjavi z drugimi elementi opreme (okna, vrata, radiatorji ipd.) je v tem, da lahko v različnih prostorih izberemo različne obloge, prilagojene namenski uporabi vsakega prostora. To prednost velja izkoristiti. Tako denimo v kuhinji potrebujemo talno oblogo, ki je enostavna za čiščenje in obenem dovolj odporna na intenzivno rabo. Jedilnica ima podobne zahteve, saj so tudi tam tla pogosto na udaru. V predsobi ali hodniku naj bo obloga posebej trpežna in odporna proti praskam, poleg tega pa nezahtevna za vzdrževanje. Pri talni oblogi dnevne sobe se odločimo glede na način uporabe prostora. Če bo dnevni prostor namenjen zgolj družini, si lahko privoščimo bolj občutljivo oblogo, ki predvideva hojo v copatih. Če pa bo dnevna soba tudi sprejemnica za obiske, moramo računati, da bodo gostje včasih hodili po tleh tudi z zunanjimi čevlji. Za spalnice in otroške sobe so praviloma najprimernejše toplejše obloge, ki dajejo prijeten občutek bosem. Pri izbiri tal upoštevajmo tudi svetlost in barvo materiala. Temnejši, bogato tonirani pod bo v prostoru z malo naravne svetlobe deloval še bolj utesnjeno, zato v tem primeru raje izberemo svetlejšo talno oblogo, ki bo sobo vizualno osvetlila. Barvni odtenek tal naj se usklajuje s celotno opremo prostora – s stenami, stropom, vrati, pohištvom in celo zavesami. To še posebej velja pri adaptacijah, ko že imamo obstoječe pohištvo, saj naj talna obloga postane del harmonične celote.
Parketi
Številni uporabniki prisegajo na naraven, topel videz tal brez kančka plastičnih dodatkov. S tem imajo v mislih predvsem lesene talne obloge. Lesen pod, klasično imenovan parket, doživlja v zadnjem času pravi preporod, saj se izvrstno obnese tudi v modernih interierjih. Les je naraven, estetsko prijeten in topel na dotik, obenem pa ob pravilni uporabi dovolj odporen na udarce in obrabo. Kakovosten parket ima zelo dolgo življenjsko dobo, ki jo lahko še podaljšamo z obnovo brušenja in ponovnega lakiranja ali oljenja. Tako prenovljena lesena tla dobijo dodatnih nekaj let, lahko celo desetletje uporabe. Vsekakor pa je trajnost vsake talne obloge odvisna od načina in intenzivnosti rabe prostora ter od kakovosti vgrajenega materiala in izvedbe. V športnih dvoranah na primer se lesena tla hitreje izrabijo, zato tam uporabljajo trše lesne vrste in masivnejše deščice, medtem ko lahko v spalnici položimo tudi mehkejšo vrsto lesa. Lesene obloge v osnovi delimo na masivne in večslojne. Masivni parket je v celoti iz enovite lesene deščice. Sem spadajo klasični deščični parket, različni mozaični vzorci (na primer klasična ribja kost ali angleški vez), lamelni parket, kant parket, industrijski (tehno) parket ipd. Večslojni parket pa je sestavljen iz dveh ali treh med seboj zlepljenih slojev; plemeniti zgornji sloj je iz kakovostnega lesa, spodnji sloji pa so iz cenejših lesnih vrst ali kompozitov, ki zagotavljajo stabilnost. Med večslojne obloge prištevamo gotovi dvoslojni ali trislojni parket, ladijski pod in t. i. kmečke deske. Prednost večslojnega parketa je večja dimenzijska stabilnost (manj se razteza in krči), prav tako je tovarniško lakiran ali oljen, zato je vgradnja hitrejša in preprostejša. Pri izbiri večslojnega parketa pozornost namenimo debelini zgornje uporabne plasti plemenitega lesa, ki naj bo vsaj 4 do 6 mm, kajti od tega je odvisna obstojnost obloge in kolikokrat jo bomo lahko obnovili z brušenjem. Toplotne in akustične lastnosti so ena od odlik lesa. Lesena tla so na otip toplejša od kamna, keramike ali betona in sama po sebi prispevajo nekaj toplotne izolacije prostora. Les tudi duši zvok in zmanjša odmev v primerjavi s trdimi kamnitimi površinami. Kljub tem prijetnim lastnostim pa moramo izbrati vrsto lesa in izvedbo parketa, ki najbolj ustreza namembnosti prostora. V frekventni dnevni sobi ali na hodniku bo primernejši trši les (npr. hrast, jesen ali tropski bambus), medtem ko je za spalnice dovolj mehak in topel les (jelša, bor, smreka ali tudi pluta). Če nismo prepričani, kaj izbrati, se pred nakupom posvetujmo s strokovnjakom za talne obloge. Svetovalcu opišimo svoje želje in način življenja, ta pa nam bo pomagal oceniti, katera vrsta obloge in katera drevesna vrsta bo najbolj primerna glede na obstojnost barve in trdote, na zahtevano zvočno in toplotno izolativnost, na želeno vrsto površinske zaščite ter način vzdrževanja in nenazadnje tudi na način vgradnje. Za ohranitev čim lepšega parketa je zelo pomembna enakomerna zračna vlažnost in temperatura. Ustrezna vlažnost naj bi bila med 50 in 60%, temperatura pa naj ne pade pod 15°C. Pri nakupu parketa preverimo, da je les ustrezno sušen na 8 do 10 % vlažnost. Leseni podi kljub vsej konkurenci sodobnih materialov ostajajo izredno priljubljeni, saj vnesejo v dom košček narave in občutek topline, ki ga umetni materiali težko posnemajo. Z napredkom tehnologij obdelave je danes na voljo parket v številnih videzih – od rustikalnih ščetkanih desk z izrazito teksturo in vidnimi grčami, do skoraj popolnoma gladkih in enakomernih površin. V trend se vrača naravni videz lesa: vse bolj cenimo grčaste, vozličaste in nečisto popolne deske, ki prostoru vdahnejo domačnost in pristnost. Vsak leseni pod je unikaten, saj ni dveh popolnoma enakih kosov lesa – prav ta unikatnost pa je velika prednost pred uniformnimi industrijskimi vzorci. Izbira odtenkov je skoraj neomejena: parket je lahko povsem svetel (javor, jesen), zlato meden (hrast, akacija), rdečkast (češnja) ali temen (oreh, tikovina), površine pa se lahko dodatno tonirajo z oljenjem ali barvnimi lazurami. Pri parketih se za površinsko zaščito najpogosteje uporabljajo laki na osnovi sintetičnih veziv, ki ustvarijo trdo, odporno in nekoliko sijajno zaščitno plast na lesu. Lakiran parket je enostaven za vzdrževanje in dobro odporen proti obrabi, vendar nekoliko zmanjša naravni otip lesa (les je zaprt pod slojem laka). Danes so v ponudbi tudi okolju prijaznejši vodni laki, ki ne vsebujejo škodljivih topil. Druga možnost so olja in voski. Naravna olja za les prodrejo v pore in poudarijo teksturo ter barvo lesa, obenem pa ohranijo bolj naraven videz in otip. S tem je lesena površina žametna, topa na pogled in brez debeloslojnega filma. Oljen parket daje zelo prijeten občutek in z leti razvije privlačno patino, saj les postopno nekoliko potemni in dobi žlahten videz. Slabost oljnih premazov je, da je parket potrebno večkrat periodično oljiti, saj se zaščitni sloj z rabo obrablja. Prav tako je oljen parket nekoliko manj odporen proti kemičnim in mehanskim poškodbam kot dobro lakiran pod. Vosek se danes uporablja redkeje ali v kombinaciji z oljem; navadno ga najdemo pri obnovi starejših, tradicionalnih podov. Glede vgradnje lesenih tal obstaja več pristopov. Klasika je lepljenje parketa na pripravljeno podlago (estrih ali vezane plošče). Masivni deščični parket in mozaični elementi se lepijo in nato brusijo ter lakirajo/oljijo. Večslojni gotovi parketi so lahko namenjeni lepljenju ali pa polaganju kot plavajoči pod. Plavajoče se polaga parket, ki ima na robovih izdelan klik sistem spajanja – podobno kot laminat. Takšne deske se enostavno zaskočijo skupaj brez lepljenja in privijačenja na tla. Prednost te metode je hitra montaža brez večjega prahu in umazanije, slabost pa je, da plavajoči parket lahko nekoliko votlo zveni in je občutljivejši na vlago pod njem. Zato je potrebno vedno položiti tudi parno zaporo oziroma folijo pod podlogo. Kadar se odločimo za klasičen lepljen parket, je ključnega pomena strokovna izvedba. Tla morajo biti povsem ravna in suha, lepilo pa kvalitetno, saj se le tako prepreči kasnejše odstopanje ali škripanje deščic. Pri lepljenju ali plavajočem polaganju moramo ob stenah pustiti dilatacijsko režo šiorine cca 1 cm, ki omogoča, da se lesena obloga prosto razteza ali krči glede na spremembe v vlagi in temperaturi. Te reže na koncu diskretno prekrijemo z zaključnimi letvami.
Obnova lesenih tal
Lesena tla lahko v mnogih primerih obnovimo in jim povrnemo nekdanji sijaj. To velja zlasti za masivni in kakovostni večslojni parket, ki imata dovolj debeline za brušenje. Ko opazimo, da parket izgublja lesk, da so vidne številne praske, udarnine ali da je lak na pohodnih poteh popolnoma obrabljen (parket dobi sivkasto, suho površino), je čas za razmislek o prenovi. Posamezne močno poškodovane ali razmajane deščice najprej odstranimo in zamenjamo z novimi iste vrste in dimenzije. Če so se kje posamezne deščice odlepile od podlage, jih naj ponovno pritrdimo. Sledi grobo in nato fino brušenje celotne površine parketa. S tem odstranimo stari lak, obenem pa izravnamo plitve praske, manjše neravnine in umazanijo, ki se je nabrala v lesu skozi leta. Ko je lesena površina povsem surova in gladka, zapolnimo morebitne reže med deščicami s posebnim kitom za parket (pogosto zmešanim z lesnim prahom, da je barva kita podobna lesu). Sledi lakiranje ali oljenje. Pri lakiranju običajno nanesemo najprej temeljni lak (ki zapre pore in zagotovi oprijem), nato pa še dva sloja končnega laka. Pri oljenju pa nanesemo en ali dva nanosa olja. Kakovosten parket je mogoče tako obnavljati večkrat, skupna življenjska doba dobro vzdrževanega lesenega poda pa lahko preseže več desetletij.
Laminatni podi
Laminatne deske so običajno pravokotne plošče dimenzij približno 130 × 20 cm, debeline okoli 7 do 10 mm. Vsaka deska je večslojna. Sestavljena je iz spodnjega sloja (stabilizacijska in zaščitna plast iz melaminske smole, sredice (nosilni sloj iz zelo goste lesne vlaknene plošče HDF) in zgornje plasti (dekorativni sloj in prozorna obrabna plast). Dekorativni sloj je natisnjena folija z vzorcem lesa ali drugega materiala. Sodobni laminati imajo izjemno realistično natisnjene lesne vzorce, ki so na pogled in otip skoraj povsem podobni pravemu lesu. Pogosto je usklajen tudi relief površine (npr. posnemajo strukturo lesa, krtačenje ipd.), tako da je razlika opazna šele ob natančnem pregledu ali dotiku. Nad dekorjem je ključna obrabna plast – prozoren sloj iz melaminske ali uretanske smole, pogosto ojačan z drobnimi delci korunda (izredno trd mineral), ki zagotavlja odpornost proti praskam, obrabi in kemikalijam. Kakovost laminatnih talnih oblog se lahko med izdelki precej razlikuje, zato je pametno poseči po preverjenih blagovnih znamkah in upoštevati ustrezne certifikate. Odpornost pohodne površine se meri s posebnimi preizkusi obrabe, ki se izraža v številu obratov; bolj kot je odporen laminat, več obratov zdrži. Kakovosten laminat prenese 10 do 20 tisoč obratov, kar ustreza približno 10 do 15 letom normalne rabe. V praksi se za stanovanjske prostore uporabljajo laminati z oznakami obrabnega razreda AC3, AC4 ali AC5 – višja številka pomeni višjo odpornost in s tem daljšo predvideno dobo trajanja v določenem okolju. Pri kakovosti laminatov so zelo pomembni tudi izvedba spojev, kakovost HDF sredice in splošna kontrola proizvodnje. Polaganje laminata je tako enostavno, da se ga marsikateri domači mojster loti sam. Večina laminatnih desk ima izdelan sistem pero-utor z zaklepom (t. i. klik sistem), ki omogoča polaganje brez lepila. Pomembno je, da je podlaga pred polaganjem ravna, čista in suha. Morebitna stara talna obloga mora biti ravna in čvrsta. Na pripravljeno podlago najprej razgrnemo podložno penasto folijo (debeline 2 do 3 mm), ki služi kot blaga zvočna in toplotna izolacija ter preprečuje neposreden stik laminata s podlago (zmanjša se škripanje in udarni zvok). Nato polagamo laminatne plošče v izbranem vzorcu v največ primerih vzdolžno in zamaknjeno – v slogu ladijskega poda. Deske med seboj spajamo z zamikom: pero ene deske pod kotom vstavimo v utor prejšnje in nato spustim,o, da klikne na mesto. Na čelnih stikih si pogosto pomagamo z rahlim dotolčenjem z gumijastim kladivom preko lesene letvice, da se spoji lepo zaprejo. Tako kot pri parketu tudi tukaj ob stenah pustimo razmik vsaj 1 cm. saj laminatna obloga rahlo dela glede na spremembe temperature in vlažnosti. Ta razmik kasneje prekrijemo z zaključnimi letvicami. Po polaganju lahko oblogo takoj obremenimo s pohištvom. Laminat ima seveda tudi nekaj slabosti. V nasprotju z masivnim lesom ga ne moremo obnoviti z brušenjem. Občutek pod nogami je pri laminatu nekoliko drugačen – ker je tanek in plavajoč, zveni bolj votlo in je na otip hladnejši od pravega lesa. Sicer obstajajo laminati z dodatnimi podlogami in celo vgrajenim grelnim folijskim sistemom, ki to ublažijo.
Vinilne obloge
Čeprav se je na trgu pojavilo mnogo novih vrst oblog, se je klasični vinil obdržal in se z modernizacijo uvrstil celo med najbolje prodajane talne obloge danes. Skrivnost njegove uspešnosti je v nenehnih izboljšavah sestave. Sodobne vinilne obloge so namreč veliko bolj odporne, estetsko dodelane in uporabniku prijazne kot stare PVC talne obloge izpred nekaj desetletij. Vinilne obloge so narejene na osnovi sintetičnega polimera polivinilklorida (PVC), pogosto z dodatki mehčal, stabilizatorjev in polnil, ki jim dajejo prožnost, trdnost in obstojnost. Poznamo dve osnovni vrsti: homogene in heterogene vinilne obloge. Homogena vinilna obloga je v celoti enoslojna – kar pomeni, da je celotna debelina obloge iz enakomerne mase PVC z vmešanimi barvnimi delci. Njena prednost je, da se vzorec in barva prebijata skozi vso debelino; posledično obraba površine ne spremeni videza, saj spodaj ni nobene druge plasti. Heterogena vinilna obloga pa je sestavljena iz več slojev. Običajno ima spodnjo penasto ali kompaktno podlogo, srednji nosilni sloj, dekorativni sloj z natisnjenim vzorcem ter vrhnji obrabni sloj iz prozornega PVC ali poliuretana, ki ščiti vzorec. Večslojne vinilne obloge so običajno nekoliko debelejše, bolj udobne za hojo (mehkejši občutek) in toplejše ter tišje, saj penasta podlaga deluje kot blažilec zvoka. Nekateri izdelki imajo dodan še poliuretanski premaz na sami površini, ki dodatno olajša čiščenje in izboljša odpornost proti madežem. V osnovi lahko vinil dobimo v oblikah rol (večinoma širine 2, 3 ali 4 m) ali kot plošče oziroma letve. Tanjše, gibke vinilne obloge se vgrajujejo s pomočjo lepljenja. Polagamo jih na suho, gladko in ravno podlago. Vsaka neravnina ali zrno pod oblogo bi se namreč kasneje poznala kot bula na površini. Uporablja se posebno lepilo za PVC talne obloge, ki ga z nazobčano gladilko nanesemo na podlago v enakomernem sloju. Po nanosu lepila je potrebno 10 do 15 minut počakati, da se lepilo rahlo osuši in postane lepljivo na otip. Šele zatem začnemo s polaganjem. Plošče polagamo tesno drugo ob drugo oziroma pri rolnem vinilu skrbimo za natančno prileganje robov. Ko je obloga položena, jo je priporočljivo povaljati s težkim valjem, da iztisnemo morebitne zračne mehurčke in zagotovimo dober oprijem. Sveže zalepljene vinilne talne obloge ne smemo takoj obremenjevati in naj vsaj 24 ur tla mirujejo, da se lepilo popolnoma posuši. Alternativa lepljenju, ki je v zadnjih letih močno pridobila na priljubljenosti, so vinilne obloge s klik sistemom. To so vinilne deske ali plošče, ki so izdelane iz nekoliko tršega materiala. Robovi so profilirani tako, da se plošče med seboj zaskočijo podobno kot laminat. Prednost klik vinila je v preprosti montaži. Polagamo ga lahko plavajoče na skoraj vsako ravno podlago, brez uporabe lepila. Primeren je za samograditelje in obnove, saj ga lahko polagamo preko starih keramičnih ploščic, parketa ali celo čez obstoječi estrih, če je ta gladek. Ker ni lepila, ni časov sušenja in je takoj po polaganju tla možno uporabljati. Večina klik vinilov ima relativno nizko skupno debelino (5 do 7 mm), zato običajno ni večjih težav s prirejanjem vrat ali višin pragov. Je pa priporočljivo podložiti tanko podlogo (npr. 1 do 2 mm poliuretanske ali plute) za izboljšanje zvočne izolacije in izravnavo mikro neravnin. Vinilna obloga je v primerjavi z lesom ali keramiko praviloma cenejša, hkrati pa ponuja dolgo življenjsko dobo in enostavno vzdrževanje. Z vpeljavo fototiska visoke ločljivosti in reliefnih tekstur v zadnjih letih so vinilne obloge tudi vizualno zelo prepričljive. Na voljo so dekorji, ki posnemajo praktično karkoli: različne vrste lesa (hrast, bor, tropski lesovi), keramiko in kamen (marmor, granit, betonska tla) ali celo bolj kreativne vzorce. Površina je prijetna na dotik in toplejša od prave keramike, ob tem pa nedrseča in pogosto antistatična. Vinil je tudi ognjevaren. Kakovostne vinilne obloge so UV-stabilne ter odporne proti vlagi, zato so primerne praktično za vse prostore, tudi za kopalnice in kuhinje. Kljub temu pa so na trgu izdelki zelo različne kakovosti. Najcenejše izvedbe lahko uporabljajo slabše materiale. Pomembno je preveriti, ali ima izdelek certifikate o kakovosti, kot je npr. evropski standard EN za obrabo, protizdrsnost, razred vnetljivosti, pa tudi certifikate o zdravstveni neoporečnosti z nizkim deležem hlapnih organskih spojin, brez ftalatov ipd. Kakovosten vinil bo služil mnogo let, dvomljive poceni obloge pa se lahko že po par letih razslojijo, obledijo ali se spojke razmaknejo. Na trgu je v ponudbi tudi modularen sistem PVC oblog, ki predstavlja zelo dobro kombinacijo vzdržljivosti in dizajna. Zaradi velike nosilnosti se najbolj pogosto uporablja kot moderen industrijski pod. Zaradi njegovega atraktivnega dizajna se ga uporablja tudi v trgovskih centrih, pisarniških prostorih, lekarnah, šolah, vrtcih, fitnes centrih, ipd. Obloga je zasnovana za veliko prometa, kjer sta pomembni higiena in odpornost. Izdelana je iz 100% recikliranega PVC-ja, ki je zelo vzdržljiv, odporen na vodo, kisline, olja in masti. V lepljeni različici lahko takšna obloga prenese obremenitev celo do 40 ton. Takšne visoko odporne industrijske talne plošče se lahko lepijo ali polagajo direktno brez lepljenja in tudi ob prisotnosti vlage. Zaradi certificirane konstrukcije z zamreženo hrbtno stranjo iz steklenih vlaken je pri oblogi dosežena zelo visoka dimenzijska stabilnost. To pomeni, da jo je mogoče položiti plavajoče in brez lepljenja. Tudi pri plavajoči namestitvi se oblogo lahko obremeni celo z viličarji ali paletnimi vozički. Tudi popravilo modularne obloge (sistem brez lepljenja) je precej preprosto. Odstranimo poškodovane plošče in jih enostavno zamenjamo z novimi ploščami. Prednost je v tem, da imamo vedno enak videz, pa tudi popravljena mesta niso vidna.
Keramične ploščice
Pri izbiri keramičnih ploščic pogosto ne namenjamo dovolj pozornosti, saj nas velikokrat premami zgolj lep vzorec ali barva, spregledamo pa tehnične. Rezultat prenagljenega nakupa nekakovostnih ploščic se že takoj pokažejo, saj ima polagalec težave zaradi neenakomernih robov ali različne velikosti ploščic, čez čas pa se pojavi pokanje glazure, krušenje robov ali celo pokanje cele ploščice ob padcu predmeta. Keramično ploščico v osnovi tvori glineni (keramični) biskvit ter na vrhu pogosto še glazura. Klasične ploščice imajo biskvit rdečkaste ali svetlo krem barve. Barva je odvisna od vsebnosti oksidov v glini: rdečkasto barvo daje železov oksid, svetlo peščeno barvo pa glina z manj primesmi, lahko z dodatkom kaolina ali alumina, ki po žganju ostane svetla. Slednja je navadno trdnejša in manj vpojna. Še korak dlje v kakovosti so porcelanaste (gres) ploščice, kjer je glinena zmes obogatena z zelo finim kremenovim peskom in žgana pri višjih temperaturah. S tem dobimo ekstremno gosti keramični material – porcelan, ki ima izjemno trdnost in zelo nizko vpojnost vode. Porcelanaste oziroma gres ploščice praktično ne vpijajo vode ne iz podlage ne s površine, zato so popolnoma odporne proti zmrzali in primerno kljubujejo tudi ekstremnim razmeram. Zaradi visoke trdote so primerne tudi za zelo obremenjene površine (javne stavbe, trgovski centri, železniške postaje). V stanovanjih to pomeni, da lahko najbolj kakovostne talne ploščice, ki jih danes dobimo, brez težav zdržijo desetletja brez vidne obrabe. Italijanski proizvajalci, ki veljajo za vodilne na področju keramike, danes skoraj vsi izdelujejo večinoma porcelanaste ploščice – tudi če so namenjene le za stene. To zagotavlja, da je ploščica robustna, natančna in odporna na različne vplive. Poleg osnovne mase je pomembna tudi površina ploščice. Tukaj ločimo glazirane in neglazirane ploščice. Glazura je v tankem sloju nanesena steklasta prevleka, ki ploščici daje barvo in vzorec, hkrati pa zapira površino. Glazure so lahko sijajne ali mat. Sijajna glazura je popolnoma gladka in svetleča. Ker vsebuje svinčeve ali druge kovinske spojine, ima močan lesk in se enostavno čisti. Po drugi strani so mat glazure nekoliko bolj hrapave ali vsaj manj gosto zastekljene, zato so manj drseče, res pa je, da se v takšne mikro-hrapavo površino rada ujame umazanija, kar otežuje čiščenje. Mat ploščice pogosto nimajo svinca v glazuri. Sicer se zaradi okoljske regulative tudi sijajne ploščice vse bolj izdelujejo brez svinca. Za prostore, kjer hodimo bosi in je lahko mokro (kopalnice), so mat ali protizdrsne ploščice bolj varne, saj se na sijajnih lahko hitreje spodrsne. Za talne ploščice je ključno, da so mehansko odporne. Kakovostne keramične ploščice odlikuje visoka upogibna trdnost in lomna obremenitev. To pomeni, da lahko prenesejo veliko obtežbo, ne da bi se zlomile. Poleg trdnosti pa je pri tleh pomembna tudi odpornost proti obrabi. Glazirane ploščice imajo v ta namen podatek o razredu obrabe. Sstandard PEI razvršča glazuro v razrede 1 do 5 glede na število ciklov abrazije, ki jih prenese. Razred PEI 1 pomeni, da je ploščica primerna le za stenske obloge, medtem ko razred PEI 5 označuje najvišjo odpornost, primerno za površine z izredno frekvenco hoje (nakupovalna središča, javni hodniki). Za običajne stanovanjske prostore zadostuje razred PEI 3 ali 4 (npr. kuhinja, hodnik PEI 4, dnevna soba in kopalnica pa PEI 3). Neglazirane porcelanaste ploščice uradno nimajo PEI razreda, saj je obraba pri njih enakomerna, vendar tudi te se seveda lahko opraskajo. Debelejša kot je ploščica, večja obremenitev je potrebna za njen lom. Talne ploščice so zato navadno debelejše (8 do 12 mm), medtem ko stenske so tanjše (6 do 8 mm) in posledično tudi cenejše. Za notranje talne ploščice se običajno predvideva, da naj vpojnost ne presega 3 %. Pri nakupu zato poglejmo na oznake, saj so talne ploščice označene s simbolom stopala (noge), medtem ko je simbol dlani rezerviran za stenske ploščice. Simbol snežinke pomeni odpornost proti zmrzovanju. Pri pakiranju je navadno naveden tudi kaliber (dejanska izmera velikosti ploščice) in tonaliteta (oznaka barvne šarže). Ob nakupu ploščic naj njih vedno vzamemo dovolj iz iste šarže, da bodo vse enake barve. Če kasneje dokupimo iz druge šarže, lahko pride do razlik v odtenku. Za domačo uporabo je pogosto ključno vprašanje drsnosti ploščic. Proizvajalci navajajo protizdrsnost po t. i. “ramp testu” z oznakami R9 do R13 (višja številka – boljši oprijem). Za kopalnice je priporočljiv vsaj R10, še raje R11, za stopnice pa minimalno R11. Za bose noge v tuših obstaja tudi ocena A, B, C (C je najbolj varno). V stanovanjih si seveda ne želimo rezati stopal na grobih ploščicah, zato je potrebno najti ravnotežje med varnostjo in udobjem. Upoštevajmo tudi, da je sijajna keramika v mokrem najbolj drseča. V kuhinjah in predsobah, kjer hodimo obuti, je drsnost manj kritična. Hkrati pa je na svetlečih temnih tleh na primer vsak prah ali las opazen, medtem ko rahlo strukturirana ali mat površina marsikaj skrije in je bolj hvaležna za vzdrževanje. Talni estrih ali stena, na katero bomo lepili ploščice, mora biti čvrsta, suha, ravna in čista. Če je podlaga močno vpojna ali prašna (npr. stari ometi, estrih), jo je treba premazati s predpremazom (primerjem), ki utrdi površino in izboljša oprijem lepila. Neravna tla predhodno izravnamo s samorazlivno izravnalno maso. V primeru večjih neravnin (nad 1 cm) je to skoraj nujno. Pred polaganjem ploščic mora nov cementni estrih odležati vsaj 28 dni, da se vlaga spusti pod mejo 2%. Polagalci uporabljajo tudi hitrovezoče izravnalne mase in lepila, ki omogočajo polaganje že na nekoliko vlažen estrih. Pred polaganjem razvrstimo ploščice “na suho” brez lepila, da vidimo, kje bomo imeli reze in kako bo tekla fuga. Običajno ne začnemo polagati v kotu, temveč izmerimo sredinsko linijo in od sredine proti robovom ploščice režemo simetrično. Ttako imata oba roba prostora enako širok pas odrezanih ploščic, kar je lepše kot da je na eni strani recimo 2 cm trakec, na drugi 10 cm. Pri diagonalnem polaganju (na karo) je ta izmera še bolj pomembna. Lepila za ploščice so najpogosteje cementna lepila v prahu, ki jih zmešamo z vodo v pasto. Obstajajo tudi gotova disperzijska lepila (za stenske ploščice), vendar za tla se večinoma uporabljajo cementna, ojačana s polimeri (fleksibilna lepila). Lepilo pripravimo v skladu z navodili – preveč vode oslabi lepilo, premalo pa onemogoči dobro sprijemanje. Lepilo nanesemo z nazobčano gladilko tako, da najprej z ravno stranjo gladilke namažemo tanki sloj po podlagi (kontaktni sloj), nato pod kotom 45° povlečemo z nazobčano stranjo, da dobimo enakomerne grebene. Višina zob gladilke je odvisna od velikosti ploščice – za manjše do 20 cm zadošča 6 mm, za večje uporabimo 8 do 10 mm ali celo 12 mm zob. Cilj je, da ko ploščico pritisnemo na podlago, lepilo prekrije čim več zadnje strani ploščice. Še posebej pri talnem gretju ali zunanjih površinah je pomembna polna plast lepila, da pod ploščico ne ostanejo prazni zračni žepi. Zato polagalci pri večjih formatih lepilo nanašajo tudi na hrbtno stran ploščice, kar zagotovi popoln stik. Ploščico polagamo tako, da jo položimo na svoje mesto in rahlo zavrtimo ali zamaknemo levo-desno, da se uleže v lepilo. Tako izpodrivamo zrak in postavimo ploščico na končno višino. Z gumijastim kijem ali rahlim pritiskom z roko poravnamo ploščico, da je v ravnini. Tako nadaljujemo ploščico za ploščico. Da bodo fuge enakomerno široke, uporabljamo distančnike – majhne križce iz plastike, ki jih vstavimo med vogale štirih ploščic. Standardne fuge so širine 2, 3 ali 5 mm, odvisno od velikosti ploščic in našega estetskega zahtevka. Ves čas polaganja je dobro nadzirati ravnino, kar si pomagamo z vodno tehtnico ali aluminijasto letvijo. Ko pridemo do konca vrste ali roba prostora, je potrebno ploščice odrezati na ustrezno mero. Za ravne reze se uporablja rezač keramike (ročni strojček z rezilom iz karbida ali diamantnim kolesom). Ploščico objamemo v napravo, označimo rez, nato z rezilom pod pritiskom zarežemo glazuro v ravni liniji. Nato z nogico naprave ali s hitro potezo odlomimo ploščico. Tako dobimo čisti rez. Za nestandardne izreze (npr. okrog cevi, izrezi L-oblike ob podbojih vrat ipd.) uporabimo ščipalke za keramiko ali kotno brusilko z diamantnim rezilom, s katero lahko režemo krivine in izvrtamo luknje. Za okrogle luknje (npr. odtoki, cevi) obstajajo tudi posebne kronske žage za keramiko, ki jih namestimo na vrtalnik. Vsak rez mora biti gladek in lep, saj bo viden ali minimalno prekrit s pokrivnimi rozetami ali letvami. Ko so vse ploščice položene, naj počakamo vsaj 24 do 48 ur, še bolje 3 dni, preden se lotimo fugiranja in polne obremenitve. V tem času se cementno lepilo strdi in kristalizira, ploščice pa trdno prime na podlago. Nato odstranimo vse distančnike iz fug. Izbrano fugirno maso zmešamo z vodo do gostote zobne paste. Na tla jo nanesemo s gumijasto gladilko in diagonalno vlečemo čez ploščice, da maso vtisnemo v vse špranje. Pomembno je dobro zapolniti fuge in ne pustiti luknjic. Ko so fuge zapolnjene, ostanek mase postrgamo s ploščic in počakamo nekaj minut, da se začne vezati. Nato z vlažno gobo nežno obrišemo ploščice, s čimer odstranimo odvečno maso s površine in hkrati zgladimo fuge. Gobo pogosto izpiramo v vodi in ožamemo. Pri tem pazimo, da ne izperemo samega cementa iz fug, zato naj goba ne bo preveč mokra. Po prvem brisanju pustimo fuge nekaj časa sušiti. Na ploščicah bo s tem ostal fin cementni film. Tega dokončno obrišemo, ko se fuge nekoliko strdijo. Uporabimo čisto mehko krpo ali posebej za to namenjene čistilce. Na vseh mestih, kjer se ploščice stikajo s steno, med sabo v kotih, okoli kadi, umivalnikov ipd., moramo narediti elastični stik. Tja ne vstavimo fugirne mase, ki je trda, ampak silikonsko tesnilno maso. Silikon prenese raztezke in tresljaje, ne razpoka in je vodootesen, zato ščiti robove pred vdorom vode. Danes silikone za kopalnice pogosto dodatno obogatijo s fungicidi proti plesni. Večina proizvajalcev fugirnih mas ima tudi linijo silikonskih kitov v identičnih odtenkih, zato lahko dosežemo res lep videz. Silikon nanesemo s pištolo v režo, nato pa zgladimo s posebnim ravnilcem ali kar s prstom, namočenim v milnico. Celoten postopek polaganja keramike zahteva kvalitetne materiale. To pomeni: dobre ploščice (da so ravne, ne zvite, enakomernih dimenzij), dobro lepilo (pravilne vrste in dovolj trdno) ter kvalitetne fugirne mase in silikone.
Dekorativni beton
Pri izbiri ustrezne talne in tudi stenske obloge je gotovo eno najbolj pomembnih vprašanj, kateri material izbrati, da bi dosegli čim boljšo funkcionalnost obloge in predvsem njen dovršen estetski videz. Ena izmed najbolj posrečenih oblog glede na omenjene kriterije izbire je tako imenovani dekorativni beton. Ob omembi besede beton seveda najprej pomislimo na sivo, enolično cementno površino, ki v obliki zaključne obloge nikakor ne spada v naš interier. Vendar temu še zdaleč ni tako, saj tukaj ne govorimo o klasičnem betonu, temveč o posebnem dekorativnem cementnem premazu. Izdelan je na bazi cementa in tekoče polimerne mešanice, z dodanimi kremenovimi polnili. Vidna površina betonskega sloja je brušena do takšne mere, da se doseže enakomerno lisasto površino, ki je več ali manj podobna klasični betonski površini. Z dodajanjem različnih pigmentov in dodatnimi tehnikami obdelav se lahko ustvarijo številne različne modne površine, s katerimi se lahko doseže surov ali poliran videz, učinek zabrisanosti, senčenja, večbarvnih nanosov, ipd. Glede na vrsto strukture in barvnega odtenka je dekorativni beton dobavljiv v več kot 100 različnih izvedbah, kar pa je odvisno od proizvajalca. Kljub temu je najpogostejša izbira klasična siva barva različnih odtenkov, ki poda pristen videz betona. S takšnim izjemno minimalističnim videzom zelo dobro posnema surov industrijski, a hkrati modernistični umetniški stil, ki je v sedanjih sodobnih stanovanjskih interjerjih vse bolj aktualen. Za njegov zaključni sloj se uporablja dvokomponentni poliuretanski premaz, kar oblogi zagotavlja popolno vodotesnost. Poznanih je več linij dekorativnega betona. Določeni so popolnoma vodotesni že zaradi 100% vodotesnosti cementne mešanice (osnove) določeni so le vodoodbojni zaradi zaključnih lakov. Pri izbiri površin, ki jih bomo obdelali z dekorativnim betonom je pomembna izbira tudi primerne linije. Posvet s strokovnjakom je na tej točki zaželen. Predvsem zaradi tega se dekorativni beton uporablja v kopalnicah kot talni ali stenski premaz, veliko se uporablja kot zaključni sloj tlakov stanovanja in hiše, uporablja se namesto parketa ali keramike, v kuhinjah na stenah ob delovnih površinah, kaminih, umivalnikih, ipd. Zaradi njegove vsestranskosti je kot material uporaben skoraj v vseh prostorih. Dekorativni beton lahko uporabljamo tako na notranjih kot na zunanjih površinah, kot so terase, parkirišča, dovozi in sprehajalne poti. Uporablja se lahko celo za obdelavo bazenov, kar je v sosednji Hrvaški že precej klasičen pojav. Ob izbiri ustreznega dekorativnega betona moramo vedeti, da je to izrazito specifičen material. Zato naj izberemo le uveljavljenega proizvajalca z številnimi referencami. Izbrani material dekorativnega betona naj že več let obstaja na trgu, saj bomo tako vedeli, da se je le-ta uveljavil na trgu. Materiali, ki se iz danes na jutri pojavijo in izginejo s trga, vsekakor niso prava izbira. Pri nezadostno kakovostnem dekorativnem betonu bo sloj s časom pričel pokati in se luščiti. Dekorativni betonski premaz je sicer poznan pod različnimi imeni kot je npr. Microtopping, mikrocement, Decor base, poliran beton. beton Cire, staran beton, Cemento resina, itd. Predvsem zaradi njegovega izrazitega betonskega videza pa je njegovo izvorno ime »dekorativni beton«. Odvisno od sistema so pri sloju dekorativnega betona poznani štirje različni granulati (grobosti) materiala (thick base, base coat, medium coat, fine coat), ki se lahko uporabljajo glede na potrebe. Na primer: Thick base in base coat (kot zaključek) sta odlična za uporabo na zunanjih površinah zaradi njune odpornosti na udarce in protizdrsnost (večji kot je granulat materiala - bolj odporne na udarce in obremenitev so površine). Fine cost (popolnoma gladki zaključek) pa se uporablja za stenske površine, umivalnike, ipd. Tanek sloj dekorativnega betona je še posebej aktualen pri adaptacijah, kjer je pogost problem debelina nove talne obloge. Zaradi odlične oprijemljivosti lahko takšen betonski sloj vgradimo na cementni estrih, keramiko, opeko, leseno površino, mavčno ploščo, ipd., vendar s predpostavko, da smo ustrezno izvedli predpripravo na površini. Obloga iz dekorativnega betona je sicer primerna tudi za površino s talnim gretjem. Dekorativni beton je torej tanek, trden in vodoodporen sloj, uporaben tako za tla kot tudi stene bivalnih prostorov. Ena njegovih najpomembnejših prednosti v primerjavi z ostalimi oblogami je v brezšivnih spojih, pri čemer so stiki tal in sten izvedeni popolnoma brez fug. Tanek betonski premaz dopušča nanos tudi na nepravilne oblike površin kot so razni stebri, oboki in druge okrogline. Na zidnih površinah je življenjska doba dekorativnega betona praktično neomejena. Zaradi bistveno večje obremenjenosti se na talnih površinah lahko sloj z leti nekoliko obrabi, ki pa ga lahko obnovimo. Vzdrževanje oziroma čiščenje takšne betonske površine je dokaj preprosto, saj zaradi brezšivnih spojev ne zastaja umazanija. Prav tako zaključni laki omogočajo »ne prijemanje« umazanije oziroma omogočajo enostavno odstranjevanje madežev. Oblogo lahko čistimo s klasičnimi neagresivnimi čistili.
pripravil: M.A.
