Kakovostno pohištvo
Da bo novo stanovanjsko pohištvo resnično služilo svojemu namenu je še bolj kot njegov videz pomembna vzdržljivost materiala, minimalno vzdrževanje, čim boljša izkoriščenost prostora in predvsem njegova enostavna uporaba. Če slednjih odlik naše novo pohištvo nima, bosta zaman tudi njegov lep videz in ugodna cena.
Preureditev doma z novo stanovanjsko opremo je za marsikoga izmed nas stresno opravilo, za katerega je potrebno kar nekaj prostega časa. To ne velja samo za izbiro novega pohištva, ampak praktično za vso stanovanjsko opremo – od senčil, do talne obloge. Da si bomo izbrali nam kar najbolj primerno novo stanovanjsko opremo, je pomembno, da si še pred odhodom v pohištveni salon ali k mizarju sami pri sebi razčistimo kakšno opremo bi želeli imeti glede na velikost in obliko prostora ter seveda naših finančnih zmožnosti. Razjasnjeno naj imamo tudi dilemo glede uporabnosti nove opreme. Če jo bomo več ali manj bolj malo uporabljali, je mogoče nam lahko prvi kriterij izbire njen videz in šele potem ostalo. Če bomo opremo pogosto uporabljali, nam naj vsekakor bo na prvem mestu njena odpornost na obrabo, udarce, odrgnine, ipd, ter na čim boljšo praktičnost njene uporabe. Vedeti moramo, da verjetno nobena stanovanjska oprema ne bo optimalno zadovoljevala vseh naših kriterijev izbire. Po vsej verjetnosti bodo potrebni kompromisi.
Načrtovanje nove kuhinje
Pri nakupu nove kuhinje se moramo zavedati, da se njeno pohištvo v povprečju menja le na vsakih 25 let. Zato je pomembno, da si za njen nakup vzamemo potreben čas. Večina nakupovalcev išče primerno kuhinjsko pohištvo tudi po nekaj mesecev in gospodinje, ki so nedvomno najbolj seznanjene s kuhinjskim okoljem, pri izbiri pazijo na celo vrsto, na prvi pogled nepomembnih stvari, katere pa se pri poznejši uporabi izkažejo še za kako dobrodošle. Čeprav na prvi pogled zgleda, da ustrezna razvrstitev kuhinjskih elementov niti ni tako pomembna, je za praktično in uporabno kuhinjo to še kako pomembno. Zakaj je to potrebno, nam lahko postane jasno že iz primera obdelave nekega živila. Najprej ga vzamemo iz hladilnika, ga na pultu očistimo in ostanke odvržemo v smeti. Nato to živilo operemo z vodo in ga pripravimo za kuho, oziroma pečenje. Po tem postopku ga na delovnem pultu še pripravimo za serviranje. Ob poteku tega celotnega postopka je pomembno, da se nam ni potrebno premikati z enega skrajnega konca kuhinjskega niza na drugi, ampak se s sprotnim opravljanjem del v tem postopku tudi hkrati počasi pomikamo mimo celotnega kuhinjskega niza. Kuhinja za desničarja naj bi zato obsegala sledeče zaporedje elementov od leve proti desni: 1. Shrambni prostor s hladilnikom, 2. Delovna površina za čiščenje in pripravo hrane, 3. Pomivalno korito z odcejalnikom in smetnjakom, 4. Delovni pult za pripravo jedi pred toplotno obdelavo s pomivalnim strojem, 5. Kuhalna plošča in pečica, 6. Odstavna površina, 7. Prostor za serviranje v bližini jedilnice. Glede na tlorisno razvrstitev kuhinjskih elementov ločimo več različnih bolj ali manj standardnih rešitev. Najbolj enostavna je enoredna razvrstitev, pri kateri je oprema razporejena vzdolž ene same stene. Dolžina elementov ne sme biti daljša od štirih metrov, saj bomo ob iskanju kuhinjskih pripomočkov izgubljali preveč časa in delali nepotrebne korake. Kljub maksimalnemu zmanjšanju dolžine elementov, ima enoredna razporeditev slabost ravno to, da so prevelike razdalje med delovnimi pripomočki. Najmanjša dolžina kuhinjskega prostora za takšno razporeditev je 3,60 metra, širina pa 1,80 metra. Pri dvoredni razvrstitvi je oprema razporejena ob dveh nasprotnih stenah. Takšno razporeditev lahko uporabimo, če sta nasprotni steni dovolj blizu skupaj, a hkrati dovolj narazen, da je med elementi mogoč prost prehod v širini najmanj 90 cm. Dvoredna razporeditev je praktična, saj ne zahteva veliko gibanja med pripravljanjem hrane. Slabost pa je mogoče v tem, da je prostor kjer je vgrajen štedilnik, ob nasprotni steni kot delovni pult s pomivalnim koritom, zato se tla pri prenašanju hrane iz ene strani na drugo lahko umažejo. Če sta nasprotni steni bolj narazen (2,5 do 3 metre), je primernejša razporeditev v obliki črke U. Takšen način je lahko ob eni, dveh ali treh stenah. Pri kuhinji v obliki črke L oziroma kotni razporeditvi je del kuhinjskih elementov postavljen ob prvo steno in drugi del ob drugo steno, ki je na prvo pravokotna. Razdalje med posameznimi delovnimi pripomočki so pri takšni razvrstitvi majhne, vendar le, če sta pomivalno korito in štedilnik v vogalu kuhinjskega niza elementov. Kotna razporeditev se običajno uporablja v kuhinji z jedilnico, saj je s tem sredinski prostor popolnoma uporabljen. Še nedolgo nazaj je bila precej aktualna kuhinja s polotokom. Takšna razvrstitev ima predvsem namen, da ločuje del za kuhanje od jedilnega dela, kar pa sčasoma kaj lahko postane namesto te namembnosti nič drugega kot nefunkcionalna pregrada, ki gospodinjo pri delu in prostem gibanju le ovira. Sicer je ta štrleči del iz kuhinjskega niza elementov v največji meri uporaben kot dodatna miza za hitro prehrano. Polotok pa je lahko precej uporaben zlasti za aktivnejše gospodinje, saj je s tem omogočena dodatna večja delovna površina, ki jih v kuhinji sicer vedno primanjkuje. Dodatno lahko polotok izrabimo še s spodnjimi omaricami, kamor na primer shranjujemo jedilni pribor ali delovne pripomočke. Polotok lahko zapolnimo tudi nad delovnim pultom z visečimi omaricami ali vitrinami. Na ta način je pogled iz sosednjega prostora, na katerega meji kuhinja, delno zastrt, gospodinja pa ima kljub temu dobro preglednost. Takšna oblika kuhinjskega niza je sicer bolj primerna rešitev za večji kuhinjski prostor, kjer polotok naredi neke vrste umetno pregrado med gospodinjskim in jedilnim delom kuhinje. Ena izmed sedanjih aktualnih rešitev je kuhinja z otokom. Za takšen sestav je značilno, da je v prostoru skupina nekaterih elementov povsem ločena od ostalega kuhinjskega pohištva. Takšen otok je običajno postavljen sredi prostora. V njem so največkrat vgrajeni štedilnik, pomivalno korito in pult za hitro serviranje. Prednost otoka je v njegovi praktičnosti in poljubni višini, saj je ločen in zato neodvisen od višine ostalih delovnih elementov. Slabost takšne kuhinje pa je potreba po večjem prostoru in dodatne težave z napeljavo inštalacije v otok. Lahko si zamislimo tudi premični otok, ki je na koleščkih in s tem še bolj praktičen, vendar pri takšni vrsti izvedbe odpade vgradnja inštalacije v otok. Med najbolj redkimi primeri razvrstitve najdemo polkrožen način. Že sama beseda pomeni, da si kuhinjski elementi sledijo v polkrogu, kar daje kuhinji izredno praktičnost in funkcionalnost, saj se s tem popolnoma izognemo mrtvim kotom. Poleg tega zagotavlja ta način maksimalno dosegljivost vseh delovnih pripomočkov z razdalje enega mesta. Vendar takšna učinkovitost je pogojena samo v primeru, če ima polkrožni del res ustrezen radius in so pohištveni elementi pravilno razporejeni.. Razlog, da je kljub praktičnosti polkrožna razvrstitev zelo redka, je v potrebi po zelo velikem in ustrezno oblikovanem prostoru, kar pa je pri sedanjih manjših prostorih precej velika redkost. Za dosego čim bolj praktične in uporabne kuhinje naj upoštevamo pravilno višino in globino delovnega pulta in omaric. Višina delovne površine, oziroma pulta naj bo praviloma prilagojena višini tistega, ki največ kuha. To je 15 cm pod skrčenim komolcem, ko roka opravlja delo. Standardna višina pulta je 85 cm in se meri od tal do zgornje višine delovnega pulta. Pravilna globina delovnega pulta in spodnjih omaric je 60 centimetrov, medtem ko je globina zgornjih visečih omaric od 30 do 40 cm. Poleg 60 centimetrske globine pulta je poznan tudi 80 cm, kateri ima to prednost, da nam v zadnjem delu ostane prostor za shranjevanje raznih malih gospodinjskih pripomočkov. S tem je omogočena tudi vgradnja večjega pomivalnega stroja, ki ima globino 80 cm, v katerega lahko spravimo precej več umazane posode. Po drugi strani pa je slabost širšega pulta v tem, da je prostor v zgornjih omaricah težje dosegljiv gospodinjim rokam. V primeru, da so delovni pult in spodnje omarice globoki 60 centimetrov, naj bodo viseče omarice pritrjene vsaj 54 centimetrov nad njim. Pri 80 centimetrov globokim pultom pa je priporočljiva razdalja 42 cm. Opozoriti je potrebno, da viseče omarice, ki visijo preblizu obraza, vzbujajo občutek utesnjenosti. Nekatera vratca zgornjih omaric se odpirajo navzgor, kar je precej praktično, saj so med delom lahko odprta in nam ponujajo lepšo preglednost in enostavnejšo uporabo kuhinjskih pripomočkov. Zelo uporabna in praktična rešitev tako imenovanega mrtvega kota pri kuhinjskem pohištvu je omarica z izvlečnimi ali vrtljivimi policami. S pomočjo njih maksimalno izpopolnimo prazen kot v omari in nam omogočajo preprost dostop do številnih pripomočkov, ki smo jih shranili na njih. V nekaterih primerih se lahko tudi v spodnjo omaro, ki ima vgrajena vrata, namestijo izvlečne ali vrtljive police. S tem je posoda, ki je razporejena bolj pri dnu omarice, lažje dosegljiva.
Izbira pohištva v kuhinji
Za praktično in dolgotrajno uporabo kuhinjskega pohištva je kvalitetno okovje zelo pomembno. Razlika med starim in sedanjim sodobnim okovjem je več kot očitna. S sodobnimi vodili se predali brezšumno zapirajo z lahkim pritiskom. Ob tem ročaji niti niso več potrebni. Vsekakor so kvalitetni predali na kovinskih vodilih ali so predali celo popolnoma kovinski, le njihovo lice je v istem materialu kot ostali viden del pohištva. Dovolj kakovosten kuhinjski predal naj bi vzdržal nosilnost vsaj 40 kilogramske obremenitve. Gotovo je nam poznano, da se lahko cene kuhinjskega pohištva med seboj razlikujejo tudi v večkratnih količnikih. To pa največkrat ni samo zaradi imena proizvajalca in estetskega videza, ampak predvsem zaradi uporabe materiala. Kuhinja je delovni bivalni prostor, zato mora biti pohištveni material temu primeren. Torej mora biti njegova površina odporna na udarce, praske, celoten material čim bolj odporen na vlago, vidna površina pa se mora preprosto vzdrževati in čistiti. Takšen material je zlasti laminat oziroma ultrapas. Njegove odlike so v visoki odpornosti na udarce, praske, obrabo, visoko vročino in večino kemikalij. Laminat se najbolj pogosto uporablja za izdelavo kuhinjskih pultov, vratc, jedilnih miz, ipd. To je sicer umeten, večplasten material, ki služi kot obloga osnovnim lesnim kompozitom, iverkam ali mediapanu. V ponudbi je v številnih imitacijah kamna, betona, lesa v mat ali sijaj izvedbi, s svilnato ali grobo strukturo. Med najbolj kvalitetne kuhinjske pohištvene materiale se uvršča mediapan (MDF). Izdelan je iz finega lesnega prahu, ki je pod visoko temperaturo in pritiskom s smolami ter lepili zlepljen v plošče. V primerjavi z iverno ploščo je bolj odporen na udarce in vlago, saj ima enotno strukturo in gostoto ter je s tem bistveno bolj kompakten material. Odlika je tudi v tem, da se lahko MDF ploščo rezka, izdeluje utore, profilira robove, ipd, kar pri ostalih materialih z izjemo masivnega lesa ni možno. MDF plošča je površinsko lahko prelakirana ali prevlečena z različnimi vrstami folij, furnirja, ultrapasa, ipd. Ugodnejša opcija kuhinjskih materialov so folije, ki so oplaščene na lesnih kompozitih. Folije so elastične, na voljo v matiranih, sijajnih, satiniranih ali površinsko grobih strukturah. Kakovost uporabljenega lepila je zelo pomembna pri kvaliteti kuhinjskih plošč, oplaščenih s folijami. Pri slabo kakovostnih lepilih bo folija slej ko prej odstopila od lesnega kompozita. Za kuhinjsko pohištvo je možna izbira tudi klasična iverna plošča, oplaščena z dekorativno plastjo, ki je največkrat iz melaminske smole. Za večino današnjih kuhinj se takšno oplemeniteno iverno ploščo uporablja za korpuse (ohišja) kuhinjskih elementov. Za vidni del elementov oziroma za vratca pa se pogosto uporabljajo prej omenjeni materiali, lahko pa seveda tudi oplemeniteno iverno ploščo. Lakirana površina kuhinjskega pohištva je že precej zadnjih let močno aktualna. Takšna površina je lahko z matiranim ali visoko sijajnim videzom v številnih barvnih odtenkih. Dobra lastnost lakiranega pohištva je predvsem v minimalističnem videzu, saj vratca nimajo nobenih vidnih robov. Vendar po drugi strani je zlasti pri svetleče lakiranem pohištvu zelo hitro vidna sled vsakega prstnega odtisa, kar pa pri pogosti uporabi kuhinje lahko postane precejšna nadloga z neprestanim čiščenjem. Ob odločitvi za lakirano kuhinjsko pohištvo naj pazimo na zadostno kvaliteto površinskega laka oziroma na dovolj kakovostno izvedbo lakiranja. Delovni pult je seveda najbolj obremenjen del pohištva. Posledično s tem mora le-ta biti eden najbolj odpornih pohištvenih elementov od celotne stanovanjske opreme. Laminatna površina delovnega pulta je odporna na toploto in udarce, čiščenje pa je enostavno. Izbira se ga lahko med različnimi vzorci in barvami. Manj pogost material za kuhinjski pult je masiven les. Da ne pride do njegovih deformacij, naj bo lepljen. S takšnim kuhinjskim pultom si pridobimo izrazit naraven videz. Za privržence naravnih materialov je lahko primeren kamniti pult iz granita. Z njegovo trdno, gladko in hladno površino je med najbolj primernimi površinami za pripravo hrane. Po drugi plati pa je njegova trdota nevarna za razbitje steklene posode, hladna površina pa lahko daje občutek nelagodnosti. Sedanji sodoben kuhinjski pult je pogosto izdelan iz kerrocka. To je umeten kompozitni material iz anorganskega polnila in akrilnega polimernega veziva. Ker je odporen proti vlagi in ni porozen, se pogosto uporablja za kopalniško pohištvo. Pult iz kerrocka ima lahko zaobljene robove ali kote. Ker je brez spojev, ne potrebuje zaključnih letev. Njegova površina je občutljiva približno toliko kot pri laminatu, vendar se njo lahko preprosto obnovi s polirno pasto ali finim brusnim papirjem. Je pa pult iz kerrocka med dražjimi opcijami. Pri izbiri barve kuhinjskega pohištva naj pazimo, da ne izberemo premočne vzorce in pretemne barve. To še posebej velja za manjše kuhinje in prostore z manjšimi okni. Zlasti naj upoštevamo, da se bo barva kuhinjskega pohištva kar najbolj ujemala z jedilnico. V primeru, da imamo prost prehod v dnevno sobo, naj se barva kuhinjskega pohištva sovpada tudi z njo. Sicer se še vedno pogosto uporabljajo barve lesa kot je hrast, bukev in češnja. Modni hit pa je pastelna ali bela barva, pogosto z visokim sijajem.
Izbira pohištva v dnevni sobi
Čeprav je dnevna soba namenjena predvsem razvedrilu in počitku, naj bo kljub temu kvaliteta materiala in izdelava pohištva na zadostni ravni. Omare, predale in odlagalne površine bomo presenetljivo veliko več uporabljali, kot smo si pred nakupom pohištva mogoče še mislili. Pri izbiri pohištva za dnevno sobo nam nehote največkrat pride na misel vprašanje kakšno opremo izbrati, da bo prijetna očem, hkrati pa funkcionalna in uporabna. Klasične stare dnevne sobe s številnimi velikimi garderobnimi omarami so preteklost in tega danes v sodobni dnevni sobi ni več. Sedaj se največkrat uporablja niz manjših omaric, predalčnikov, stenskih polic in vitrin, katere se razporedi v sestav, ki je praktičen in hkrati prijeten na pogled. Višjih omar naj bo čim manj, oziroma samo nekaj. Te so z razliko od starih visokih omar, ki so segale od tal do stropa, danes nižje in so v veliko primerih visoke le nekaj več od polovice višine stene. S takšno izbiro dosežemo občutek, da dnevna soba ne učinkuje prenatrpano, kar je bilo pri starejših sestavih reden pojav. Ne smemo pozabiti tudi na razne police ali na knjižni regal, ki sta redna kosa pohištva v dnevni sobi. Sedanji trend oblikovanja pohištva za dnevne sobe temelji predvsem na minimalizmu, ki prevladuje tako v oblikah kot tudi v samih postavitvah. Torej velja pravilo: »Manj je več.« Vsekakor pa bo minimalistična dnevna soba prišla precej bolj do izraza v velikem prostoru kot v majhnem. V manjšem dnevnem prostoru bomo minimalistično postavitev dosegli, če bo v njem že samo tv omarica. Trenutno prevladujejo zlasti zaobljene oblike pohištvenih elementov. Vse več omaric in komod je brez nogic, njihova vratca pa se odpirajo na pritisk. Tudi pri izbiri barv pohištva prevladuje minimalizem. Tako, da je trenutno najbolj pogosta izbira barve pohištva klasična bela. Vendar, če smo ljubitelj naravnih zimzelenih barvnih odtenkov, bomo verjetno izbrali svetle lesne in naravne barvne tone pohištva. Stene sobe so ob tem praviloma klasične bele barve, lahko tudi podobnega svetlega barvnega odtenka kot bo pohištvo. Material iz katerega je izdelano pohištvo za dnevno sobo je lahko zelo različne kvalitete. S tem je seveda velik tudi cenovni razpon. Vedeti moramo, da je najcenejše diskontno pohištvo po večini primerno bolj za opazovanje kot uporabo. Že po krajšem času uporabe se z vrat lahko odlomi ročka, odkrušijo se robovi, povesijo vrata, ipd. Poleg robov pohištvenih elementov in njihovega okovja se kakovost pohištva najhitreje prepozna na vidni površini. Na ceneni površinski oblogi bo vidna že najmanjša praska. Marsikdaj se zgodi, da se z odrgnino odkruši celo manjši delček zgornje prevleke (pri oplemeniteni iverni plošči). Kolikor bolj bo površinska obloga kvalitetna, toliko manjša možnost bo, da bi praska postala vidna. Zlasti če imamo majhne otroke, je dnevna soba zagotovo kraj, kjer bo na pohištvu slej ko prej prišlo do udarcev ali prask. Najbolj pogost material za izdelavo pohištva v dnevni sobi so oplemenitene iverne plošče. Te so lahko oplaščene z zaščitno folijo ali z melaminskim slojem. Cenejša, vendar slabša varianta je prevleka z zaščitno folijo. Le-ta je na videz sicer precej podobna iveralu in na prvi pogled niti ni opazna razlika. Njena slaba plat je v tem, da je razmeroma slabo odporna na različne poškodbe. Boljša izbira so iverne plošče z melaminskim slojem, ki ima nekoliko debelejšo zaščito proti praskam in vlagi. Pohištveni elementi s površinskim furnirnim slojem so med najbolj kvalitetnimi opcijami izbire. Sam furnir je sicer tanek sloj masivnega lesa, z debelino le nekaj milimetrov. Takšen sloj je nalepljen na MDF ploščo, masiven les ali tudi na furnirano ploščo. Furnir pa se glede na vrsto lesa po kakovosti med seboj tudi razlikuje. Tako je bolj kvalitetna furnirana površina iz lesa hrasta ali bukve, ki sta trdnejša in s tem bolj trajna. Manj odporen furnir je iz iglavcev kot je smreka, jelša in bor. Da lažje ugotovimo omenjeno razliko, lahko povprašamo prodajalca ali si pomagamo s prospekti, kjer bo proizvajalec v primeru, da so iverne plošče furnirane, gotovo to tudi omenil. Priporočljivo je, da so na robovih ivernih plošč nalepljeni ABS robni trakovi. S tem so robovi plošč zaobljeni in posledično bolj varni za uporabo. Ob morebitne udarcu roba plošče je bistveno manjša možnost, da pride do poškodbe. Plošča pa je tem tudi precej bolj zaščitena proti vlagi.
Izbira pohištva v predsobi
Ker je predsoba začetni prostor znotraj hiše, postane marsikdaj nič drugega kot le odlagališče oblačil, obutve in ostale naše opreme. Če bomo takšno stanje dopustili tudi v naši predsobi, bo vsakemu obiskovalcu že takoj na začetku jasno, da v tem stanovanju živijo neurejeni lastniki. Z razliko od nekaj desetletij nazaj, ko je bila predsoba velik in svetel prostor z večjimi garderobnimi omarami, je danes to manjši prostor, velikokrat nepravilnih oblik, v katerega lahko z malce domišljije marsikdaj spravimo pohištvene elemente v sicer na prvi pogled mrtve in neuporabne prazne kote. Če imamo na voljo nekoliko večji prostor za predsobo, je izbira pohištva večja in lažja. V takšnem predprostoru običajno namestimo komodo ali psiho. Komoda je srednje visoka omarica z steklenimi ali lesenimi vrati, velikokrat tudi v kombinaciji s predali in leseno steno z obešali garderobe. Psiha pa je nizka omarica s kombinacijo vrat in predalov. Ob opremljanju predsobe ne smemo pozabiti na dovolj veliko ogledalo, ki ga, če je le mogoče postavimo na nasprotno steno od tiste na katero vpada dnevna svetloba. Večja ogledala so še posebej dobrodošla v manjših predsobah, saj z njimi lahko zelo uspešno optično povečamo prostor. Klasično pohištvo za predsobo je običajno preprost sistem elementov s kombinacijo omare, predalnikov in obešalnikov, ki je primeren tako za prostorno predsobo kot tudi za manjši hodnik. Obvezen del pohištvene opreme je garderobna stena, na katero začasno obesimo garderobo. V sedanjih hišah z manjšimi kvadraturami je marsikdaj stiska s prostorom. Zato se poskuša izkoristiti vsak prazni del stanovanja. Eden izmed takšnih prostorov je zagotovo predsoba. S sedanjimi izvedbami pohištvenih elementov in z malce domišljije lahko marsikdaj povsem izpopolnimo sicer na prvi pogled neuporabne prazne kote. Ena najbolj posrečenih takšnih pohištvenih elementov je vgradna omara. Kot takšna je vse bolj pogosto še najbolj idealna rešitev glede stiske s prostorom. Poleg popolne izkoriščenosti kotov v prostoru, takšna omara zapolnjujejo še prostor do stropa. S tem omogoča res optimalno izkoriščenost še tako svojevrstnega prostora. Potrebno je poudariti, da je vgradna omara vedno izdelana po meri. Torej je vsaka takšna omara točno prilagojena določenemu prostoru in ravno zato ima tako dobro izkoriščenost. S tem je prednost takšnega pohištva še v individualni izbiri pohištvene opreme kot je število notranjih polic, obešalnikov ali predalov. Vgradna omara pa ni primerna samo za v predsobo. Vgradimo jo lahko praktično v katerikoli stanovanjski prostor. Aktualna je zlasti še v spalnici ter otroški ali delovni sobi. Še posebej pa je ta praktična v majhnem prostor kot je mansarda. Že nekaj časa je predvsem aktualna vgradna omara z drsnimi vrati. Kot takšna je zlasti primerna za ozko in majhno predsobo, kjer zaradi stiske s prostorom klasična krilna vrata težko odpremo. V pogostih primerih je na drsnih vratih nameščeno ogledalo, ki sega čez celotno vratno krilo. S takšnimi steklenimi drsnimi vrati še dodatno popestrimo predsobo, ustvarimo vtis večjega prostora, hkrati pa pridobimo dovolj veliko ogledalo. Tako kot ostalo pohištvo je tudi vgradna omara lahko izdelana iz različnih materialov in ima različno notranjo opremo. Od tega je tudi odvisna njena cena. Pri vgradni omari so pomembna predvsem dovolj kakovostna vodila. Te naj bodo vgrajena v tla in strop prostora. Notranji elementi omare so po večini izdelani iz iverne plošče. Cenejša varianta je v celoti izdelana iz omenjenega materiala. Torej tudi njena vrata. Izbiramo lahko med množico različnih barv in lesnih dekorjev. Med najbolj trpežnimi materiali za vrata je mediapan. Uporaben je tudi furnir ali steklo. Če so vrata celotna steklena, mora to biti kaljeno ali vgrajeno z varnostno folijo v primeru razbitja. Steklo je lahko delno prosojno z dodatnimi vzorci gravure, barvno, tonirano ali kot ogledalo. Predsoba je gotovo eden tistih bivalnih prostorov, kjer je potrebno za namestitev pohištva največ domišljije. Vedeti moramo, da tudi če imamo še tako majhno predsobo nenavadnih oblik, lahko tudi v takšen prostor vgradimo ustrezno pohištvo. Če nam zmanjka idej in nam niti mizarski mojster ali trgovec v salonu ne znata ustrezno svetovati, je še vedno rešitev, da načrt pohištvene opreme zaupamo arhitektu za notranjo opremo, ki bo gotovo našel rešitev za naš prostor.
pripravil: M.A.
